Če boste prišlI k meni na sestanek (ki je prvi še vedno brezplačen), vam ne bom prodajal herbalife, Nupo, Wellneo ali kaj drugega iz mrežnega marketinga. Uro za pogovor sem si pripravljen vzeti samo zato, da lahko ugotovim, kako vam lahko na najboljši način pomagam.
V moji mladosti je krožil en takšen urbani mit, kako je starejša gospa prodala nekaj let star luksuzen Mercedes za 100 nemških mark. Takšen avto je bil takrat vreden okoli 40 tisoč DM. Samozavestna gospa pa je za brisalec zataknila listek s tromestno številko. Seveda je ta situacija na sejmišču sprožila val začudenja, vendar je ni nihče jemal resno. Ljudje so se v zadregi praskali po glavi, se čudili in se spraševali, če je to cena za najem, je morda ženska zmešana, avto ukraden, skrita kamera, ali pa gre za kakšno drugo podlo potegavščino. Dokler ni prišel nekdo, ki je bil dovolj radoveden, da je bil za to pripravljen “reskirat” 100 mark! Naredila sta prepis in avto je bil njegov. Občutek je bil verjetno podoben kot da bi zadel na loteriji.
V čem je bil kavelj? Govori se, da je mož od gospe v svoji oporoki napisal ženi, naj avto proda, denar od tega pa nakaže njegovi ljubici. Ker je pozabil v oporoki omeniti kakšne bolj natančne pogoje in navodila, je ženska maščevalnost hitro našla priložnost. Tako je ljubica dobila od umrlega gospoda v roke 100 nemških mark, po vsej verjetnosti je svoje storitve cenila več.
To zgodbo in nezaupanje kupcev bi lahko na kratko opisali kot: Preveč lepo, da bi bilo res.
Ponavadi je res tako, če je kaj preveč poceni, je ponavadi slabe kvalitete. Tisto kar pa plačamo drago, pa ponavadi cenimo veliko bolj. Težava se ponavadi pojavi tudi, ko moraš opredeliti ceno za storitev. Ta mora biti razumna, poleg tega pa ti jo mora naročnik še plačati. Slednje je v zadnjem času zelo popularna težava.
Jaz z neplačniki nimam težav. K meni prihajajo zelo uravnoteženi ljudje in vsak dan posebej sem hvaležen za to dejstvo. Kolega Silvio, iz tega vzroka vsak večer pogleda v nebo in pravi »Thank you, Universe!«
Imam pa ogromne težave pri opisovanju moje dejavnosti.
Ljudje ponavadi rečejo: »…torej imaš fitnes.«Jaz: »Ne, ne nimam fitnesa, telovadnico imam, nobenih fitnes naprav in teh neumnosti.«»Aha razumem, torej aerobiko pa zumbo pa to…«Jaz: »Joj ne! Pri nas nič ne skačemo na muziko, tisto kar delam jaz ,je v bistvu bolj podobno nekim rehabilitacijskim vajam, v glavnem z lastno telesno težo, nekaj z utežmi…«»Hmm, ja kaj maš pa pol?«Jaz: »Hja, ne vem kako ti naj povem. Trening nikakor ni lahek. To v bistvu ni nič novega, jaz znam morda le malo bolje prilagoditi glede na stanje posameznika in njegove potrebe. Včasih naprimer je samo oklep od viteza tehtal 60 kg, sablja pa tudi do 20 kg, kako pa misliš, da so trenirali, a misliš, da so se pačili s pilatesom in girotonikom? Itak, da ne! Trenirali so po vsej verjetnosti podobno, kot mi tukaj in tako je ponavadi najboljše. Sicer pa pridi pogledat…«
Odločil sem se torej za naslednjo strategijo:
PRIDEŠ POGLEDAT, PRVIČ JE ZASTONJ, PA SE NA PODLAGI TEGA ODLOČIŠ ALI JE STVAR ZA TEBE.
Fer? Zdelo se mi je, da se s tovrstno odkritosrčnostjo ne morem zmotiti. Vendar se je zadeva kmalu zalomila. Tu pa tam je kdo poklical, vendar veliko manj kot prej. Le kje sem ga polomil? Tako sem se praskal po glavi kar nekaj časa, dokler mi ni gospa Helena dala odgovor. Po mailu sva si pisala, da bi prišla na prvi obisk, nakar razlog udari kot strela iz jasnega, trenutek ko me je še zadnjič poklicala po telefonu:
»Ampak, če prodajate Herbalife mi zdej povejte, ne me zajebavat, OK? Če bom prišla tja, pa mi boste kokodajsali o Herbalifu bom znorela. Že dvakrat so me vrgli na finto, tako, da mi kr zdaj povejte, brez ovinkarjenja. Ne mislim še enkrat zgubljat časa!«
V tem grmu torej tiči zajec. Pa smo torej pri naslovu. Zato bom napisal še enkrat:
